Ne na Jamajko! Tam se gre, ko si dobre volje. Ko se poročiš...ali ločiš... odvisno od tega, kaj ti pomeni večjo radost :). Ne pa takrat, ko si zdolgočasen, jezen, slabe volje... Ko se mi nabere kak - preveč v življenju si želim iti nekam v Belokranjske loze, ob Kolpo, sama, ležati v viseči mreži in brati knjigo. To je moj ODKLOP! Knjiga. Pred kratkim sem ugotovila, da izrabljam knjige za pobeg. Nespoštljiva sem do njihove vsebine. Do njih se obnašam kot kak zvišan mestni frajer, ki izrabi dekle in ko jo čez nekaj let sreča na cesti, jo le bežno pozna. Nisem namerno "mestni frajer"! Ker knjige so zame več kot le napisane besede na papirju, so ljubezen. Čeprav sem res en gizdalin, ki nima najljubše. Vse so mi enako ljube. Ne morem v množici prebranih izločiti samo ene. Bleeeh, res zvenim, kot moški ki ni dozorel, da bi se odločil le za eno žensko. Ali gre res za pomankanje ljubezni in spoštovanja do knjige??? Ampak prisežem, jaz jih ljubim! Vse! In ne, ne morem izbrati le ene, ker bi delala krivico drugim. Veste koliko malih papirnatih src bi strla??? Morda bo z leti dozorel moj odnos do knjige, morda bom bolj prefinjeno in ciljno izbirala. Ampak veste, če v osnovi ne prebereš cele police, ne moreš vedeti katera je bila dobra. Tiste najbolj dobre te držijo pokonci celo noč. Čeprav nimam najljubše knjige, najljubšpega avtorja, so občutki ob vsaki prebrani čisto različni. Doživetje je različno intenzivno.
Zame so knjige tista magična pot, ki me popelje v stanje, ko mi ljudje lahko težijo in jih ne slišim. Ne da se delam, da jih ne slišim. Dejansko jih ne slišim. Tako moč ima knjiga v mojem življenju. Moč, ki eni čustveni osebi, dovzetni za tuje besede, za tuja čustva, za sočloveka nasploh, omogoča da sočloveka ne sliši, ko ga noče. S knjigo v roki si naredim ovoj okrog sebe in nič ne slišim, nič ne vidim, izgubim občutek za čas ter je ne izpustim vse dokler se zgodba ne izteče. Knjiga mi je pomagala odrasti, z njo sem prebrodila marsikatero najstniško krizo, jezo, razočaranja in podobne situacije. V bistvu odraščam še zdaj. :) Ok, ok, dozorevam. :) Knjiga pa je moja zvesta sopotnica.
Ampak ne samo to, v branju knjig sem dobra. To počnem strastno. Za malico preberem trilogijo popularne knjige, o kateri vsi govorijo. Oziroma tiste nepismene čufte, ki ne vedo kaj je knjiga, si pogledajo film. 300 strani? Uhhh, daj mi eno noč strastne interakcije in jo pohrustam od prve do zadnje besede. Ne izbiram sloga, časa v katerem je knjiga nastala, vsebine ali žanra. V zadnjem letu sem prebrala od Cankarjeve Za narodov blagor, do popularne L.Hay Življenje je tvoje. Tudi te psihološke knjige si ne zapomnim za dolgo. Največkrat mi jih predlaga / podari mama, prepričana, da mi bo z njimi spremenila celo življenje, ne vedoč da jih jaz preberem od a- ž, celo podčrtam pomembne dele, ampak si noben stavek ne vtisnem posebaj v spomin. Res sem en gizdalin! Tudi ne izbiram, posegam tako po starejših damah, kot so naprimer Gospe Bovary, do popularnih mladih frajl, na primer Jej, ljubi, moli. Njo sem prijela na dar od najboljše prijateljice. Prebrala sem jo vsaj 3. Kljub temu sem zdaj morala v Googel vpisati "knjiga o popotovanju v Italijo, Indijo in Indonezijo", da mi je vrglo ven naslov. Pozabila sem ime te muhaste, mlade gospodične, v preposti beli obleki! Grozna sem!
Morda knjig res ne spoštujem v pravi meri, ampak prisežem, da jih ljubim! Vsako posebaj in vse skupaj!
Zame so knjige tista magična pot, ki me popelje v stanje, ko mi ljudje lahko težijo in jih ne slišim. Ne da se delam, da jih ne slišim. Dejansko jih ne slišim. Tako moč ima knjiga v mojem življenju. Moč, ki eni čustveni osebi, dovzetni za tuje besede, za tuja čustva, za sočloveka nasploh, omogoča da sočloveka ne sliši, ko ga noče. S knjigo v roki si naredim ovoj okrog sebe in nič ne slišim, nič ne vidim, izgubim občutek za čas ter je ne izpustim vse dokler se zgodba ne izteče. Knjiga mi je pomagala odrasti, z njo sem prebrodila marsikatero najstniško krizo, jezo, razočaranja in podobne situacije. V bistvu odraščam še zdaj. :) Ok, ok, dozorevam. :) Knjiga pa je moja zvesta sopotnica.
Ampak ne samo to, v branju knjig sem dobra. To počnem strastno. Za malico preberem trilogijo popularne knjige, o kateri vsi govorijo. Oziroma tiste nepismene čufte, ki ne vedo kaj je knjiga, si pogledajo film. 300 strani? Uhhh, daj mi eno noč strastne interakcije in jo pohrustam od prve do zadnje besede. Ne izbiram sloga, časa v katerem je knjiga nastala, vsebine ali žanra. V zadnjem letu sem prebrala od Cankarjeve Za narodov blagor, do popularne L.Hay Življenje je tvoje. Tudi te psihološke knjige si ne zapomnim za dolgo. Največkrat mi jih predlaga / podari mama, prepričana, da mi bo z njimi spremenila celo življenje, ne vedoč da jih jaz preberem od a- ž, celo podčrtam pomembne dele, ampak si noben stavek ne vtisnem posebaj v spomin. Res sem en gizdalin! Tudi ne izbiram, posegam tako po starejših damah, kot so naprimer Gospe Bovary, do popularnih mladih frajl, na primer Jej, ljubi, moli. Njo sem prijela na dar od najboljše prijateljice. Prebrala sem jo vsaj 3. Kljub temu sem zdaj morala v Googel vpisati "knjiga o popotovanju v Italijo, Indijo in Indonezijo", da mi je vrglo ven naslov. Pozabila sem ime te muhaste, mlade gospodične, v preposti beli obleki! Grozna sem!
Morda knjig res ne spoštujem v pravi meri, ampak prisežem, da jih ljubim! Vsako posebaj in vse skupaj!