Veliko je komentarjev na aktualen film, da tudi sama pristavim lonček:
Pripravljal se je ženski večer.Sem mlada mama in ženske večere, proste trenutke zelo cenim. Skakala sem od veselja po stanovanju, poljubljala likalnik za lasi, ker se že dolgo nisva videla. Končno sem se lahko spravila v ozke kavbojke, obula visoke škornje in ponosno odkorakala v »nočno življenje«. Že nekaj časa zaspim s sinom ob 8 in to bo res nočno življenje. O knjigi nisem vedela veliko, samo to da je popularna in erotična. Celo nisem vedela, da je sado-mazo. V času, ko je izšla mi ni bilo do te mere dolgčas, da bi jo vzela v roke. Poleg tega, pa že od gimnazijskih časov GOJIM (=negujem, da obstane) zvišan odnos do množičnega. To so fosilni ostanki ene moje stare, najstniške, uporniške identitete. V kino sem se odpravila s prepirčanjem, da grem gledati slab in množični film. Tako sem, mimogrede, zasledila na spletu. Rekla sem si:
"Maja, s puncami greš uživati in film sploh ni pomemben." Pa me je presenetil in ja, BIL MI JE VŠEČ.
In ne, 50 odtenkov sive ni napačno prevedeno, ker se v leposlovju nikoli ni dobesedno prevajlo. In ne, point ni v tem, da on njo tepe in da je bogat, če bi bile to šljive nekega Stipe, bi ga že prijavila centru za socialno delo, ne, ne gre sploh za šljive. In ne, ni point v tem, da ona dva tam občujeta in se malo bičata. To je le začimba. Glavna jed in point je v tem, da film prikaže to, da smo ljudje v realnem življenju, tudi tisti navidez najbolj idealni, predvsem ena velika vreča emocij, ranljivi in vsak zase po svoje »zjeban«. Zato se v filmu/ knjigi najde toliko ljudi.
Kot sociološka duša, si zlahka razložim zakaj je za njim ponorelo tisoče in tisoče žensk. Zakaj prav ženske? Ženske smo si same pridelale okoliščine, ko so moški neodločni. Naši arhetipi nekje v nas hrepenijo po dominanci moških. Vsaj v razmerjih. Moški pa so počasi postali vse prej kot lovci. In vsaka generacija pomika te meje med arhaično moškim in žensko podobo. V mojih srednješolskih letih se je že spodobilo, da ženska prva kontaktira moškega, v osnovnošolskih letih mojega brata so ženske odločale kdo bo s kom šel na valeto in bogi reveži, pri tem niso niti imeli besede. NITI BESEDE! Samo prišli so v naprej splanirano valeto. Gre za čas ženske prevlade in naša stara arhaična ženska, nekje tiho kriči iz nas in pri gledanju tega filma smo jo malo nahranile. Kar lepo se je umirila in sprostila svojo borbeno plat, ko je glavni junak gospodovalno vprašal junakinjo: »Si kaj jedla?« Skrbi me zate, skrbim zate. Pomembna si mi. Nisem zgolj moška spužva, ki zmedeno gledam vse bolj odločne ženske, ki stvari urejajo po svoje.
Pustimo stanje v družbi, vrnimo se na film. Zakaj mi je bil všeč? Ker je v meni spodbudil zanimanje. Nikoli o sad-mazo zadevah nisem razmišljala. Vedno se mi je zdelo, da gre za neke vrste osmišljanja spolnih praks, preganjanje dolgčasa. Pač se ljudje malo našemijo, jaz sem glavni, ti si glavna, simbolično te zvežem, da se ve kdo je glavni. Nič pretresljivega. Sej se tudi ljudje v službah na podoben način »mučijo«. Hehehe. V bistvu nikoli nisem razmišljala, da res obstajajo ljudje, ki jim je to način življenja. Ne fora, ampak nekaj pomembnega. Pomemben način pomiritve razburkanih čustev. Nikoli nisem razmišljala o tem, da zares obstajajo ljudje, ki uživajo v tem, da nekoga fizično ranijo. Nikoli nisem razmišljala o tem, kje se je moralo zalomiti tem ljudem v življenju, da imajo potrebo da nekomu odvzamejo voljo in dostojanstvo.
P.s.: Film je spodbudil, da sem šla brati 2. In 3. del. Dokaz, da point ni v tem, da ona 2 skačeta en po drugem je, da te preveč podrobne opise občevanja, ker preskočiš in hitiš do delov, kjer pisateljica pove kaj več o preteklosti, kdo je Mrs. Robinson, kdo je tist, ki je ubogega dečka ranil, kaj pove njegov osebni psiholog o tem,…itd do so vroči deli knjige. To je melem za našo dušo, tukaj se vsi po malem najdemo. V njej ali njemu, morda katerem drugem po svoje zavoženem liku. In ja, knjiga, film je prava umetnina, čeprav je množična ni nič manj fascinantna. Dotakne se najglobjega (tihega priznanja, da smo vsi po malo zavoženi zaradi te ali one stvari), kako je potem lahko plitka? Zato ker namesto žlahtne rožice drage, uporablja bolj življenske fraze? Morda ni najboljša življenska zgodba, morda ni najbolj pristna, morda bi lahko igralci odigrali bolje, morda...morda in morda. Ampak dejstvo je, da se je stvar dotaknila prekleto velikega števila ljudi, pa če si to priznajo ali ne! Če je definicija dobrega, všečno. Potem je film dober.
Pripravljal se je ženski večer.Sem mlada mama in ženske večere, proste trenutke zelo cenim. Skakala sem od veselja po stanovanju, poljubljala likalnik za lasi, ker se že dolgo nisva videla. Končno sem se lahko spravila v ozke kavbojke, obula visoke škornje in ponosno odkorakala v »nočno življenje«. Že nekaj časa zaspim s sinom ob 8 in to bo res nočno življenje. O knjigi nisem vedela veliko, samo to da je popularna in erotična. Celo nisem vedela, da je sado-mazo. V času, ko je izšla mi ni bilo do te mere dolgčas, da bi jo vzela v roke. Poleg tega, pa že od gimnazijskih časov GOJIM (=negujem, da obstane) zvišan odnos do množičnega. To so fosilni ostanki ene moje stare, najstniške, uporniške identitete. V kino sem se odpravila s prepirčanjem, da grem gledati slab in množični film. Tako sem, mimogrede, zasledila na spletu. Rekla sem si:
"Maja, s puncami greš uživati in film sploh ni pomemben." Pa me je presenetil in ja, BIL MI JE VŠEČ.
In ne, 50 odtenkov sive ni napačno prevedeno, ker se v leposlovju nikoli ni dobesedno prevajlo. In ne, point ni v tem, da on njo tepe in da je bogat, če bi bile to šljive nekega Stipe, bi ga že prijavila centru za socialno delo, ne, ne gre sploh za šljive. In ne, ni point v tem, da ona dva tam občujeta in se malo bičata. To je le začimba. Glavna jed in point je v tem, da film prikaže to, da smo ljudje v realnem življenju, tudi tisti navidez najbolj idealni, predvsem ena velika vreča emocij, ranljivi in vsak zase po svoje »zjeban«. Zato se v filmu/ knjigi najde toliko ljudi.
Kot sociološka duša, si zlahka razložim zakaj je za njim ponorelo tisoče in tisoče žensk. Zakaj prav ženske? Ženske smo si same pridelale okoliščine, ko so moški neodločni. Naši arhetipi nekje v nas hrepenijo po dominanci moških. Vsaj v razmerjih. Moški pa so počasi postali vse prej kot lovci. In vsaka generacija pomika te meje med arhaično moškim in žensko podobo. V mojih srednješolskih letih se je že spodobilo, da ženska prva kontaktira moškega, v osnovnošolskih letih mojega brata so ženske odločale kdo bo s kom šel na valeto in bogi reveži, pri tem niso niti imeli besede. NITI BESEDE! Samo prišli so v naprej splanirano valeto. Gre za čas ženske prevlade in naša stara arhaična ženska, nekje tiho kriči iz nas in pri gledanju tega filma smo jo malo nahranile. Kar lepo se je umirila in sprostila svojo borbeno plat, ko je glavni junak gospodovalno vprašal junakinjo: »Si kaj jedla?« Skrbi me zate, skrbim zate. Pomembna si mi. Nisem zgolj moška spužva, ki zmedeno gledam vse bolj odločne ženske, ki stvari urejajo po svoje.
Pustimo stanje v družbi, vrnimo se na film. Zakaj mi je bil všeč? Ker je v meni spodbudil zanimanje. Nikoli o sad-mazo zadevah nisem razmišljala. Vedno se mi je zdelo, da gre za neke vrste osmišljanja spolnih praks, preganjanje dolgčasa. Pač se ljudje malo našemijo, jaz sem glavni, ti si glavna, simbolično te zvežem, da se ve kdo je glavni. Nič pretresljivega. Sej se tudi ljudje v službah na podoben način »mučijo«. Hehehe. V bistvu nikoli nisem razmišljala, da res obstajajo ljudje, ki jim je to način življenja. Ne fora, ampak nekaj pomembnega. Pomemben način pomiritve razburkanih čustev. Nikoli nisem razmišljala o tem, da zares obstajajo ljudje, ki uživajo v tem, da nekoga fizično ranijo. Nikoli nisem razmišljala o tem, kje se je moralo zalomiti tem ljudem v življenju, da imajo potrebo da nekomu odvzamejo voljo in dostojanstvo.
P.s.: Film je spodbudil, da sem šla brati 2. In 3. del. Dokaz, da point ni v tem, da ona 2 skačeta en po drugem je, da te preveč podrobne opise občevanja, ker preskočiš in hitiš do delov, kjer pisateljica pove kaj več o preteklosti, kdo je Mrs. Robinson, kdo je tist, ki je ubogega dečka ranil, kaj pove njegov osebni psiholog o tem,…itd do so vroči deli knjige. To je melem za našo dušo, tukaj se vsi po malem najdemo. V njej ali njemu, morda katerem drugem po svoje zavoženem liku. In ja, knjiga, film je prava umetnina, čeprav je množična ni nič manj fascinantna. Dotakne se najglobjega (tihega priznanja, da smo vsi po malo zavoženi zaradi te ali one stvari), kako je potem lahko plitka? Zato ker namesto žlahtne rožice drage, uporablja bolj življenske fraze? Morda ni najboljša življenska zgodba, morda ni najbolj pristna, morda bi lahko igralci odigrali bolje, morda...morda in morda. Ampak dejstvo je, da se je stvar dotaknila prekleto velikega števila ljudi, pa če si to priznajo ali ne! Če je definicija dobrega, všečno. Potem je film dober.